Monthly Archives: november 2009

O vlogi Filmskega sklada RS pri Kino mreži

V tem prispevku bom izpostavil le nekatere vidike(ali nemara le enega samega, za začetek), kjer bi Filmski sklad in formalizirana ter razvijajoča se mreža slovenskih mestnih in art kinematografov lahko polneje sodelovala in kjer bi lahko skupaj ustvarjali pogoje za tehnološko in programsko prenovo slovenske reproduktivne kinematografije in nujno dodajam: tudi pogoje za obsežnejšo, kvalitetnejšo in pri občinstvu bolj zaželjeno slovensko izvirno produkcijo.

Osnovni aksiom je: Slovenija potrebuje celoten spekter lastnih kinematografskih filmov od dosledno avtorskega, umetniškega, art, festivalskega do žanrskega, mainstream, obrtniško dovršenega filma na skrajnih polih in vse kar je vmes. Del aksioma in ena temeljnih predpostavk tako zastavljenega cilja je ustrezen ekvivalent na strani reproduktivne kinematografije. Če tega tako ne postavimo ni ne resnega ne utemeljenega govora kaj šele pogovora o slovenski kinematografiji. Svetovljanstvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in producentov (ob vsakršnem festivalskem angažmaju, nagradah in kar sodi sem) brez tega aksioma se po definiciji sprevrže v najbolj provincionalno kruhoborstvo, “državofehtarstvo” in “zajebavanje” velike večine davkoplačevalcev.. Skratka v tem “biznisu” (kot v vseh drugih, najbolj banalno: kaj nam pomaga peka kruha, če ga ni kje prodajti ali kar deliti) ni razcveta produkcije brez razcveta reprodukcije. Pika in Amen.

Reproduktivna kinematografija je v zadnjem času dvignila glas in opozorila, da bi z racionalizacijami in tehnološko prenovo (digitalizacija) obeh polov slovenske kinematografije le ta lahko šele prav zaživela. Filmski sklad RS bi temu po logiki do zdaj izrečenega moral zelo natančno prisluhniti in znati primerno odgovoriti.

O tem kaj lahko prinese tehnološka prenova obeh plati slovenske kinematografije z vidika ekonomike, kakšni bi bili prihranki na strani produkcije in kaj bi pomenilo če bi se del proračuna FS za neko obdobje prelil od produkcije k reprodukciji in kako bi se to sčasoma vrnilo nazaj k produkciji, o tem so že govorili drugi.

Sam bi kot prikazovalec izrazil svoj interes, da v prihodnje najemam od FS za različne programske namene (od pretežno propedevtičnih – šolske predstave – do redno programskih) starejše slovenske filme. Konkreten primer: v začetku letoš nje sezone smo na Vrhniki veliki večini gojencev vrhniških vrtcev (blizu 300) dvakrat predvajali slovensko risanko o Medvedu Bojanu v primerni dolžini kot kompilacijo 8 posameznih 5 minutnih risank. Na obeh projekcijah smo v živo predstavili avtorja glasbe gospoda Mojmirja Sepeta, ki je za naše malčke odigral vodilni glasbeni motiv. Obstaja prek 20 posameznih 5 minutnih risank Bojana, da se jih poljubno kombinirati in če bi vsi trenutno delujoči slovenski mestni in art kinematografi izkoristili vse možnosti predvajanja Bojana, ki obstajajo, bi skupaj s FS lahko ustvarili dokaj lepo ekonomijo s tem kvalitetnim slovenskem kinematografskim produktom. Enako bi lahko naredili tudi z mnogimi drugimi slovenskimi otroškimi in mladinskimi filmi iz naše filmske zgodovine zlasti še, če bi pritegnili kot goste še živeče avtorje in glavne igralce. Ali pa filmske poznavalce, ki bi se znali z otroki in mladino o filmu pogovarjati, predstaviti čas in okoliščine nastanka filma, razgrniti probleme, ki jih filmi odpirajo itn., itd.
Na tem segmentu se da v nekaj letih ustvariti prihodke, ki bi zadostovali za digitalizacijo vsaj nekaj slovenskih mestnih in art kinematografov. Vse kar je treba storiti je, da mreža in FS postavita koncept in ga dosledno izvajata. Seveda pa je povedano le en segment, nujne in potrebne pa so še druge oblike in koncepti ki bi utemeljevali zamisel o Filmskem skladu kot pomembnem akterju tehnične in vsebinsko programske prenove celotne slovenske kinematografije.

Marjan Geohelli, Kino Cankarjev dom Vrhnika, program & marketing
040 357 318
info@go-partner.si

Advertisements

Komentiraj

Filed under Novosti, Pobude, Skupost

Oživljanje kino mreže in profili prikazovalcev

Predlagamo, da se zaradi lažjega vzpostavljanja kontaktov na tej domači strani pod “Kino mreža so:” objavijo vsi profili navedenih članov vsaj z osnovnimi podatki: kadri oziroma odgovorne osebe, operativci (vodja programa, tehnični vodja oziroma operater) s polnimi kontaktnimi podatki, kratka programska shema in usmeritev, tehnika s katero kdo razpolaga in morda še kaj.

Prav tako bi bilo dobro, če bi počasi začeli rekonstruirati nekdanjo kinomrežo kakršna je bila pred “pogromom” ki ga sestavlja več dogodkov ali dogajanj (npr. pojav domačega videa, odhod JLA iz Slovenije, pojav interneta z vsemi implikacijami, začetek delovanja multipleksov). Prvi del rekonstrukcije je zbir informacij o tem, kje vse so bili delujoči kinematografi denimo še v 80tih letih. Naštevam kraje po spominu (v letih od 1992 do 2001 sem bil dejaven v distribucijskem delu reproduktivne kinematografije) in prosim vse, ki lahko kakšen kraj dodajo ali primaknejo informacijo o tem kakšni so kje trenutni izgledi, da se kino tudi dejansko vzpostavi ponovno s klasično tehnologijo ali so še živi ljudje, ki so ta nekdanja kina upravljali in ali poznajo ljudi, ki bi danes imeli interes, da se s to dejavnostjo aktivno ukvarjajo oziroma so lastniki (občine!?) infrastrukture: sporočite te informacije prek naše spletne strani ali osebno g.Alešu Uhanu na kinomreza@kinodvor.org ali na moj naslov info@go-partner.si. Pri naštevanju izpuščam mesta in kraje, ki so že zajeti v Kino mreža so in kjer kinematografi v tej ali drugi obliki danes delujejo ali pa so tam identificirani posamezni potencialni nosilci te dejavnosti…Začenjamo v južno primorski regiji:
Piran;
Koper (ni mestnega kina, je Kolosej);
Nova Gorica (le abonmajska ponudba, sezonski kino, ni več rednega programa);
Vipava;
Ajdovščina (zaznani premiki v zadnjem času);
Tolmin;
Bovec;
Kobarid;
Idrija;
Logatec;
Postojna;
Pivka;
Ilirska Bistrica;
Cerknica;
Borovnica;
Bevke;
Trebnje;
Novo mesto (ni več “mestnega kina”, je Tuš)
Ribnica;
Metlika;
Sevnica;
Laško;
Litija (?);
Jesenice(?);
Bohinjska Bistrica;
Tržič;
Kranj (ni več mestnega kina!)
Kamnik;
Domžale (?);
Mozirje;
Ravne;
Mežica;
Dravograd;
Radlje;
Žalec;
Šentjur;
Šmarje;
Slovenska Bistrica;
Slovenjske Konjice;
Zreče;
Ormož;
Ljutomer;
Lendava;
Gornja Radgona;
Lenart;
Ti kraji so v mojem spominu kot kraji, kjer je svoj čas kino redno obratoval. Lahko se glede kakšne lokacije tudi motim oziroma je možno da sem jih kar nekaj tudi pozabil. Zato še enkrat: prosim vse, da pomagajo s koristnimi informacijami.

Namen je popolnejši zgodovinski spomin in v perspektivi tehtanje možnosti, da se poskusi še kje v Sloveniji dejavnost obuditi in še kakšno lokalno skupnost pritegniti v območje tehnološke in vsebinsko programske prenove slovenske reproduktivne kinematografije…

Hvala in lep pozdrav,

Marjan Geohelli, Kino Cankarjev dom Vrhnika, program & marketing
040 357 318
info@go-partner.si

Komentiraj

Filed under Skupost

Formalizacija slovenske mreže art in mestnih kinematografov

Po zelo zanimivem in uspešnem strokovnem srečanju o mreženju in digitalizaciji je prav, da začnemo sami bolj dejavno ravnati: izgovorov, češ da premalo vemo – vsaj teh več ni. Srečanje je dalo dovolj vedenja in informacij, kako se temu streže. Zato objavljam programsko organizacijsko besedilo v obliki e-pisma kolegicam in kolegom iz 6 slovenskih mestnih in art kinematografov s katerimi skupaj prevzemamo začetne aktivnosti za kvalitetno formalizacijo slovenske mreže art in mestnih kinematografov (Marjana Štalekar, Slovenj Gradec, Nina Peče, Kinodvor, Petra Božič, Izola, Peter Groznik, Velenje, Peter Zupanc, Celje, Špela Razingar, Radovljica).

Boštjan Vrhnika Koprivec ; Art Kino Odeon ; Moj kino Radovljica ; Kino Velenje ; Kinodvor ; Kino Slovenj Gradec ; Kino Metropol, DZU Filter
info@go-partner.si;
Prosimo vse, ki ste zainteresirani za formalizacijo, da se na tem spletnem mestu ali neposredno pri navedenih kolegih vključite v debato in prispevate kolikor le lahko s svojimi izkušnjami, predlogi in komentarji.

Spoštovani kolegi,

najprej hvala, ker ste sprejeli, da se dejavno s tem ukvarjate. Imam nekaj predlogov:

1. Razmislimo o naši različnosti in identiteti, ki iz tega izhaja: morda bi se imenovali Z – MAKS , Združeni – Mestni in art kinematografi Slovenije. Ko izgovoriš kratico si ne polomiš jezika, obenem pa lahko le kot združeni dosegamo MAKS – imalne učinke. Špelo bi prosili, da pogleda dokumente Združenja Kulturnih domov, vsi skupaj pa – predlagam – pretehtajmo ali je “združenje” kot organizacijska oblika za naše potrebe optimalna forma. Alternativni predlogi naj pridejo TAKOJ, da ne bi Špela “delala v prazno, če kdo utemeljeno misli, da bi morali izbrati kaj drugega.

2. Zakaj se želimo “formalizirati”:

a) ker želimo izenačiti svojo pozicijo s pozicijami vseh drugih, ki so v poslovnem krogu in so po vrsti vsi formalizirani;
b) ker je za zagotavljanje uresničevanja naših dolgoročnih ciljev predvsem potrebno promovirati pomen našega delovanja za obstoj in razvoj pomembnega dela naše nacionalne kulture v času tehnoloških in drugih sprememb. S tem se lahko dovolj uspešno ukvarjamo le če nastopamo združeni in enotni tam, kjer je to najbolj potrebno. Enotnost želimo dosegati s konsenzom.
c) ker želimo ohranjati in razvijati različnost vsakega posameznega člana naše skupnosti ob hkratnem iskanju enotne platforme: izhodišče za to platformo pa je, da želimo v vsej državi razvijati filmsko in kino večkulturnost s ciljem, da ogovorimo na potrebe vseh potencialnih ciljnih občinstev. Elementi platforme o katerih bi se morda lahko vsi strinjali so: programska uravnoteženost, promocija kvalitetnih filmov nacionalne in vseh svetovnih kinematografij ter vzgajanje za več kulturnost kina in film kot umetnost in kvalitetno zabavo.
d) ker želimo več produktivne komunikacije: med seboj, z državo in drugimi predstavniki javnega interesa, s predstavniki drugih oblik in sestavnih delov kino kulture v pretežno zasebnem sektorju (distribucija, komercialni pol reproduktivne kinematografije), z dobavitelji tehnične infrastrukture, predvsem sodobnih tehnologij, z mednarodnimi mrežami kino prikazovalcev…
e) ker želimo združeni poiskati tiste oblike marketinškega, programskega in drugega delovanja in sodelovanja, ki povečujejo možnosti povečanja lastnega prihodka vsakega posameznega člana, ki bo tako močnejši v svoji lokalni skupnosti, vsi skupaj pa nasproti drugim sogovornikom v poslovnem krogu.
f) ker želimo pospešiti nastanek nacionalnega projekta digitalizacije kinematografov in obenem filmsko kulturo razvijati že v času njegovega nastajanja. Eden pomembnih ciljev Združenja je: spodbujati obnovo redne kinematografske dejavnosti z analogno tehnično infrastrukturo povsod, kjer obstaja prepoznaven zadosten interes lokalnega okolja kot izhodišče, da se v nacionalni projekt/ model digitalizacije kinematografov vključi najvišje možno število lokalnih okolij.
g) …. ker želimo sami kot združeni sodelovati pri odkrivanju javnih finančnih virov, ki bi lahko pripomogli k našemu uspešnemu tehnološkemu in programskemu razvoju (prosim, predlagajte še drugo in ocenite že predlagano)

3. Finančna, prostorska, kadrovska infrastruktura Združenja:

Predlagam, da razmislimo, kolikšna bi bila primerna in za vse člane sprejemljiva mesečna “članarina” in kakšen bi bil ta lastni delež v strukturi sredstev, ki bi zadostovala za pokritje zagonskih stroškov…Premislimo, kaj bi lahko pomenila debata glede prostora in pripadajoče infrastrukture s predstavniki Filmskega sklada, koliko lahko na naš lastni delež primakne Ministrstvo za kulturo in kaj moramo mi za to storiti. Menim, da bi morali stremeti k temu, da angažiramo strokovnjaka z izkušnjami , ki bi nas primerno povezovall in skrbel za pretok informacij med nami in za naše komunikacije v poslovnem krogu.

4. Menim, da bi morda morali razmišljati tudi o oblikovanju manjših mrež znotraj Združenja, deloma po regionalnem načelu, deloma glede na programsko zasnovo:

a) regionalno delovanje : izhodišče je, da si ljudje, ki jih kino zanima in se zavedajo njegovega pomena (kot zgoraj predlagana platforma) in so fizično v krogu od 30 do 50 kilometrov lahko vsakodnevno pomagajo, da ne govorimo o skupni promociji in moči posamezne regije ko gre za pomembne poslovne dogodke, racionalizacije vseh vrst…skupnega nastopanja do sredstev iz naslova javnega – tako evropskega kot državnega – interesa;
b) člani, ki delujejo v večjih mestnih okoljih (Kinodvor, Metropol) ali pa že v manjših okoljih lahko svoj profil zastavijo smeleje v prid kvalitetnega in že kar tudi art ali umetniškega filma (Odeon – zaledje v celotni južni Primorski + bližnji festival Kino Otok) predvsem pa so le kino kot tak so v drugi poziciji kot člani, kjer je kino en del kulturne ponudbe sredi mnoštva drugih…te razlike gre brezmejno spoštovati in skrbeti, da se ohranjajo in razvijajo…

Evo toliko zmorem za začetek…

Predlagam, da kolikor je le mogoče samo debato o formalizaciji prenesemo na http://www.kinomreza.wordpress.com in to promoviramo…Predlagam tudi, da – če se vsi strinjate in če je za to tudi gospod Aleš Uhan – da nam on pri tem pomaga.
Predlagam tudi, da kolikor je le mogoče formalizacijo pripravljamo kot e-konferenca in da potujemo le kolikor je najbolj nujno…

Spoštovane dame in gospodje, veselim se sodelovanja z vami in

vse lepo pozdravljam,

Marjan Geohelli, program & marketing, Kino Cankarjev dom Vrhnika

040 357 318

p.s. in ne pozabimo: z nami so tudi kolegi iz sveta, gostje seminarja gospe Maeve Cook, Marketa Colin Hudouskova, Sylvie da Rocha, gospodje Miroslav Sochor, Brede Hovland in Rune Denstad Langlo…za te dragocene kontakte in sploh za vse še enkrat hvala ekipi Kinodvora in kolegu Alešu…in vsem, ki so seminar še omogočili pa tega morda poimensko (kot osebe ali formalne združbe-financerji, MzK?, Mesto Ljubljana?) (še) ne vemo…

1 komentar

Filed under Pobude, Skupost, Srečanja

Za nami je strokovno srečanje “Mreže in digitalizacija art kinematografov”

Kinodvor, 24. in 25. november 2009

Strokovno srečanje z naslovom »Mreže in digitalizacija art kinematografov je odprla Nina Peče, direktorica Kinodvora. Poudarila je, da srečanje organizira Kinodvor v sodelovanju z Europa Cinemas in Filmskim skladom RS z namenom zbrati predstavnike filmske industrije v Sloveniji ter predstaviti primere nacionalnih in mednarodnih mrež. Ob tem pa slovenski strokovni in zainteresirani javnosti približati v zadnjih letih najbolj aktualno temo razvoja kinematografije – digitalizacijo kinematografov oziroma prehod na uporabo nove digitalne kinematografske tehnične opreme.

Srečanje je postreglo s prispevki uglednih tujih strokovnjakov, ki so predstavili primere nacionalnih in mednarodnih mrež in problematiko digitalizacije kinematografov s primeri rešitev, ki so jih ubrale nekatere evropske države.

Maeve Cook, Direktorica Access Cinema, koordinacijske organizacije za regionalno prikazovanje kulturne filmske produkcije na Irskem je predstavila delovanje mreže kinematografov, ki na Irskem v marsičem podobni situaciji, kot jo imamo v Sloveniji predstavlja izjemno uspešen model delovanja. V zasledovanju ciljev, ki spominjajo na cilje slovenske kulturne politike na področju kinematografije, Access Cinema skrbi dostopnost kakovostnega in umetniškega filma na lokalni ravni, podpira domačo filmsko produkcijo in  deluje kot vir informacij, nudi strokovno svetovanje za vključene prikazovalce ter v javnosti zastopa njihov interes.

Markéta Colin Hodouskova, predstavnica Europa Cinemas, prve mednarodne mreže kinematografov za podporo evropskemu filmu je kot njen koordinator za srednjo in vzhodno Evropo predstavila programe MEDIA, MAEE in EURIMAGES in povabila slovenske kinematografe, da sledijo Kinodvoru, Cankarjevem domu, mestnemu kinu Metropol, Art kino Odeonu in Kino Sori v Škofje loki in si s članstvom v Europa Cinemas zagotovijo dodaten vir podpore. Poudarila je še, da bi pristopnim pogojem številni kinematografi lahko zadostili z lokalnim povezovanjem, podprla je oblikovanje nacionalne mreže kinematografov v Sloveniji in kot največji izziv sodobne kinematografije izpostavila digitalizacijo kinematografov, ki majhnim kinematografom predstavlja po eni strani eksistencialno grožnjo, po drugi pa številne priložnosti v bogatenju programa in širjenju filmske kulture.

Sylvie da Rocha, predsednica mednarodne mreže CICAE (Confédération Internationnale des Cinémas d’Art et d’Essai), ki že od leta 1955 skrbi za promocijo in raznolikost filmske kulture v mednarodnem prostoru je poudarila izreden pomen kinematografskega mreženja in pomembnost podpore filmski kulturi v zagotavljanju raznolikosti filmske ponudbe in promocije kakovostnega in umetniškega filma še posebej v časih, ko se kinematografi soočajo z novimi tehnološkimi izzivi.

Miroslav Sochor, predstavnik češke post produkcijske hiše UPP (Universal Production Partners), filmski producent in strokovnjak za digitalno kinematografijo oz. DCI (Digital Cinema Initiatives) je predstavil vlogo pomen ter mednarodne tehnične standarde tehnološke revolucije, ki jo predstavlja digitalizacija kinematografov. Zaradi številnih prednosti prehoda na uporabo nove digitalne kinematografske tehnike, ki se tičejo tako kakovosti kinematografske izkušnje, številnih novih možnosti programskih vsebin, kot tudi številnih prihrankov na ravneh filmske produkcije, distribucije in prikazovanja, digitalizacija v evropskih državah ni več vprašanje. Z izdatno podporo državnih sredstev in sredstev nekaterih lokalnih skupnosti pa je k izvajanju projekta opremljanja kinematografov z digitalno opremo pristopila tudi Češka.

Brede Hovland, norveški filmski producent, čigar delo obsega sodelovanje pri številnih filmskih projektih od kratkih in dokumentarnih filmov ter ne nazadnje z nagrado Europa Cinemas Label nagrajenega celovečerca »Sever« (2009), je predstavil norveško kinematografijo v luči prehoda na digitalno kinematografsko tehniko in prav tako poročal ekstenzivni državni podpori projektu digitalizacije kinematografov. Organizacija Film&Kino, ki se financira preko norveškega filmskega sklada je za digitalizacijo (predvsem lokalnih kinematografov) namenila 12 milijonov evrov (€), pri tem pa opažajo 80-90% znižanje stroškov pri filmskih kopijah in povprečno 50.000€ manjše stroške pri vsakem domačem filmskem produktu. Globalni prehod na digitalno kinematografsko tehniko gre pričakovati v roku desetletja.

Med številnimi udeleženci srečanja gre omeniti visoko udeležbo predstavnikov kinematografov iz vse Slovenije (Art kino Odeon, Party Max Murska Sobota, Festival Velenje, Linhartova dvorana Radovljica, Mestni kino Ptuj, Mestni kino Metropol Celje, Avditorij Portotož, KD Franca Bernika Domžale, Kino Zagorje, Kino Rogaška, Kino Črnomelj, Delavski dom Trbovlje, JZK Litija, ZKD Grosuplje, KUD Primož Trubar Velike Lašče, Kosovelov dom Sežana, KD Slovenj Gradec, Kino Vrhnika in kinematografi na notranjskem, pa tudi Slovenska Kinoteka, Planet Tuš in Kinoklub Vič – Kolosej Kinematografi) ter celo hrvaški predstavnik (Art-kino Croatia). Srečanja so se udeležili tudi predstavniki Filmskega sklada RS, filmskih distributerjev (Karantanija Cinemas, Demiurg in Cinemania Group), nekateri filmski producenti in festivali, predstavniki nekaterih lokalnih skupnosti, predstavništvo Evropske komisije, pa tudi predstavnik AGRFT in še nekateri predstavniki zainteresirane javnosti.

Srečanje je ponudilo tudi z javno razpravo, ki se je oblikovala okoli problemskih sklopov oblikovanja in vzpostavitve nacionalne mreže kinematografov in digitalizacije kinematografov. Ob vsesplošnem konsenzu, da je slednja nujnost so se prikazovalci dogovorili, da bodo svoj interes oblikovali v pisno pobudo, ki bo poleg izjave o lastni finančni udeležbi, vključevala poziv vladi, da se digitalizacija kinematografov izpostavi kot prioriteta slovenske kulturne politike in kot prioriteta programov regionalnega razvoja, kar bi v ta namen omogočilo sredstva kohezijskih skladov.

V program srečanja so bile vključene projekcije dveh filmov v distribuciji Demiurga, ki sta prejela nagrado »Europa Cinemas Label« in sicer film »Triki« (Sztucki, Andrzej Jakimowski, Poljska, 2007, 96′) ter film »Sever« (Nord, Rune Denstad Langlo, Norveška, 2009, 78′), ki je z zaključkom srečanja ob prisotnosti režiserja in producenta filma premierno pričel igrati v Kinodvoru.

Komentiraj

Filed under Digitalizacija, Novosti, Pobude, Skupost, Srečanja, Tehnika in infrastruktura

Naslovitev pobud za podporo mestni kinematografiji na lokalne občine

Tole pismo smo pred mesecem poslali Županu Vrhnike dr. Marjanu Riharju. Odgovoril nam je z načelno podporo najprej pisno kasneje še v osebnih razgovorih. Nadaljujemo s premislekom o strategiji lobiranja v svetniških skupinah vrhniškega občinskega sveta. Na vse to pa dodajamo nadpovprečne rezultate na kino blagajni: od 26.oktobra do danes (16.11.) smo na 11 (rednih, ne šolskih) predstavah (pretežno starejši filmi, reprize) gostili nekaj več kot 1600 gledalcev, kar je več kot na vseh 30 predstavah v prejšnji sezoni. Vnovembru in decembru glede na program (novejši naslovi) in vložek v promocije pričakujemo bistveno povečanje obiska. V tej kombinaciji iskanja podpore pri lokalnih oblasteh in (še bolj) pri kino obiskovalcih vidimo solidne možnosti za razvoj dejavnosti na Vrhniki.

Zavod Ivana Cankarja Vrhnika
Go partner d.o.o.

Občina Vrhnika
Urad Župana

Zadeva: pobuda za podporo mestni kinematografiji

Spoštovani gospod župan,

Na Vrhniki se v zadnjih mesecih v sodelovanju med Zavodom za kulturo Ivana Cankarja in zasebnim podjetjem Go partner d.o.o. odvijajo močna prizadevanja za vzpostavitev vrhniške mestne reproduktivne kinematografije kot redne dejavnosti z elementi filmske vzgoje oz. vzgoje za filmsko kulturo in kulturo obiskovanja kina.
Udeležili smo se več posvetovanj v Ljubljani in po Sloveniji, vzpostavili kontakte s slovenskimi kino prikazovalci in filmskimi distributerji, z ljubljanskim mestnim kinom Kinodvor, Filmskim skladom RS in Slovensko kinoteko ter z Ministrstvom za kulturo Vlade RS. Eden od pomembnih sklepov teh srečanj je bil da bomo vsi slovenski prikazovalci filmov na svoje lokalne skupnosti oziroma vodstva občin naslovili pobudo za podporo mestni kinematografiji.
Radi bi preverili interes občine za ohranjanje in razvoj našega mestnega kinematografa Kina Cankarjev dom Vrhnika s tem pa tudi skrb za vrnitev gledalcev v lokacijsko in cenovno bližji kino. V prid taki naravnanosti govorijo v naši občini predvsem močna demografska gibanja pa tudi delovanje recesijskih učinkov zaradi katerih si številni občani Vrhnike (in okoliških občin) obiskovanje kinematografov v Ljubljani čedalje težje privoščijo. Tretji pomemben argument je razvoj tehnologije in načrt evropske unije, da bo področje reproduktivne kinematografije na vsem svojem območju uskladila v smislu standardizacije t.i. digitalnega kina. Digitalizacija kinematografov pomeni na eni strani tehnološko zamenjavo dosedanje tehnike predvajanja filmov iz analognega (35 mm trak) v digitalno z vidika gledalcev in prikazovalcev pa to pomeni, da bodo v okoljih, ki bodo s premišljeno strategijo navezala na te trende lahko vso svetovno kinematografsko produkcijo spremljali istočasno kot v velikih in največjih mestih.
Trenutna situacija v Sloveniji je ta, da se išče model zagotavljanja infrastrukture, opreme in programa, ki bi povezal lokalne, državne in evropske moči in interese. Kinodvor je v na Mestno občino Ljubljana in na Ministrstvo za kulturo RS že naslovil pobudo za srečanje ministrice z župani občin, ki imajo vsaj osnovne pogoje za delovanje kinematografa na svojem območju in nek izkazan interes, da se skupaj z državo vključijo v nadaljnje razvijanje tega področja.
Na Vrhniki nam je kino kljub vsem težavam uspelo ohraniti. V obdobju enega leta smo zagotovili 30 predstav za prihodnja dva meseca jih načrtujemo kar 15 od tega 7 samo v obdobju počitnic med 26. in 30.10., nato pa bomo skozi november in december razvijali reden – za začetek otroški, mladinski in družinski program vsako nedeljo ob 16.uri. V januarju bomo analizirali trimesečno obdobje in verjetno program okrepili vsaj še z enim dodatnim rednim terminom za odrasle. Vmes imamo dobre obete, da pred premierno (glede na Ljubljano in Slovenijo) odvrtimo nekaj filmov, ki bodo predstavljeni tudi na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu.
Povezujemo se s šolami in vrtci najbolj in najprej na območju vrhniške občine nato še v sosednjih občinah, kjer je položaj kina bistveno slabši in s tem sanacija zahtevnejša. Razvijamo vizijo spodbujanja obiska našega Kina Cankarjev dom iz soseščine in vzporedno tudi iniciative po enakih avtonomnih zastavkih v sosednjih, predvsem notranjskih občinah. Primeri iz Slovenije kažejo na to, da bi tovrstne regijske povezave lahko računale tudi na del evropskih sredstev (Europa Cinemas in drugi skladi).
Od občine v tem trenutku želimo načelne podpore in zagotovila, da bo po svojih izvoljenih predstavnikih – najprej z Uradom Župana – spremljala razvoj regijskih in drugih prizadevanj na ravni države v smislu in smeri kot smo opisali zgoraj. Spremljanje samo nima finančnih posledic, zagotovo pa bi jih imela situacija v kateri bi Vrhnika ostajala ob strani.

S spoštovanjem,

Zavod Ivana Cankarja Vrhnika Go partner d.o.o.

Boštjan Koprivec Marjan Geohelli

Komentiraj

Filed under Novosti, Pobude, Skupost

Pobude in predlogi za delovanje art kino mreže

Pripombe, mnenja, ocene ali predloge kolegov kino prikazovalcev bi v celoti ali delno in s kakšnim pridržkom podprli tudi na Vrhniki.
Časovni zamik med prikazovanjem v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, Novem mestu in Kopru ter prikazovanjem v drugih »preživelih« slovenskih mestnih kinematografih.
Logika reproduktivne kinematografije je s spretnim navezovanjem na globalno promocijo in ustrezno lokalno komunikacijsko strategijo (časovno, vsebinsko, glede na ciljne publike umestiti filme in spretno izrabiti komunikacijske kanale, taktike in strategije skozi ves marketinški splet) doseči, da si bo v prvih dneh prikazovanja v Sloveniji film ogledalo kar največ ljudi. Globalna promocija je najmočnejša, ko jo sproži hollywoodski »stroj«- roko na srce- tudi od tam pride kdaj kaj prav dobrega vendar na splošno ne moremo trditi, da nekih oblik globalne promocije filmi evropskih in drugih nacionalnih kinematografij nimajo. Logika distribucijskega dela reproduktivne kinematografije je optimizacija logističnih, tehničnih in marketinških vložkov v produkte.
Tranzicijska posebnost Slovenije je, da je naša oblast »v trenutku slabosti« in »opita« od zamenjave družbenega sistema kino prikazovanje in njegovo infrastrukturo »pustila na cedilu« s tem ko je dejavnost povsem prepustila trgu in spodbodla »trgovce z novci«, da koncept povsem spremenijo.
Veliko vprašanje za zgodovinarje in pisce tranzicijskih finančno poslovnih thrillerjev pa je: ali je res šlo zgolj za Naključje?
Povzemimo: v 90–tih ima Slovenija še prek 100 »živih« platen, filmi se z več ali manj uspeha a vendarle prikazujejo skorajda v vseh nekdanjih občinskih središčih (nekaj čez 60, če prav vemo) in celo v manjših krajih. Problem je pojav domačega videa, problem je odliv dela občinstva, ki ga je še v 80–tih predstavljala takratna JNA, problemi so tudi drugi, resnični in namišljeni. Država osnuje privatizacijski model, zbirajo se certifikati, med volilno bazo takrat močne Ljudske stranke (nekje vmes je njen predsednik tudi drugi človek vlade) jih zbirajo tudi današnji lastniki Koloseja, kje drugje jih zbirajo tudi nekdanji prvi privatizatorji Ljubljanskih kinematografov. Gradi se avtocestni križ (na odločilnih mestih v prometu dolgo vladajo prav ljudje iz ljudske stranke)…Oblast in novonastali kapitalisti se ljubeče spogledujejo, informacije krožijo, ideje se rojevajo. Nastane nov koncept slovenskega kino prikazovanja: kot zapoznel prenos zahodnih kino centrov v večja slovenska mesta ob nastajajočem avtocestnem križu. Naj vse ostalo pogine, če ne more živeti! Bravo Capuder in bravo vsi njegovi nasledniki! Aleluja in Amen. Zgolj naključje? O tem naj sodi zgodovina in pišejo pisatelji. Neukost in oblastna kratkovidnost? O tem naj sodijo davkoplačevalci in volivci, ki jim danes poleg vsega drugega manjka tudi kvalitetne filmske ponudbe »In the Theatres near them«. Naj res dobro premislijo kadar izbirajo kdo jim bo vladal!
Nazaj k naši stvari! Da obisk kinematografov danes ne more biti, kot je bil pred 20-30 leti je jasno. Razlogov na katere ne moremo vplivati je veliko in jih ne gre naštevati. Na kaj pa se lahko opremo, kaj lahko naredimo! Poglejmo: oblast je sicer dolžna misliti in delovati v korist državljanov a največkrat ne najde prav vseh odgovorov. In tudi v naši situaciji jih ne bo! Zato je morda vendarle bolje razmišljati če lahko kako »prepričamo« logiko kapitala samega. Kapital ni dolžan razmišljati v korist državljanov ampak zgolj v korist potrošnikov in v naraščanje sebe samega. To včasih pripelje do težavic v kakršnih trenutno smo. Globalno in lokalno. Ali naj gospodom lastnikom Koloseja in Tuša zamerimo, ker so izkoristili svoje priložnosti kot so vedeli in znali? In se ob tem cmerimo in prosjačimo vsakokratno arogantno oblast naj nam nakloni več davkoplačevalskega denarja? Nikakor ne! Jih pa ( Kolosej in Tuš) lahko spomnimo na njihove lastne zadrege (in zadrege distributerjev, ravno tako zasebnikov in predstavnikov kapitala), ki sledijo iz nastale situacije: kina se ne da odpreti iz centra z zasebnim kapitalom v vsaki malo večji vasi kot lahko odpreš špecerijo ali kakršnokoli drugo štacuno. Prodaja vstopnic v kino centrih, če že ne pada pa vsaj kaj dosti ne raste. Zato je treba pustiti, da se s tem ukvarja še kdo drug. Ti drugi pa kina ne morejo delati dovolj kvalitetno in z dovolj prihodkov iz dejavnosti za preživetje in razvoj če morajo čakati nekaj mesecev in več da bi filme lahko ponudili interesentom na območjih, ki jih »pokrivajo«. V tem času »kemija« med globalno in lokalno promocijo ( in z njo udarna moč, ki ljudi žene v kino) že popusti in ljudje se obrnejo kam drugam (kar ni kino). Še huje (za kapital!): namesto, da bi distributerji svoj vložek v stroške marketinga in sploh vse svoje stroške že v začetku eksploatacije filma pokrivali iz predvajanj po vsej državi poberejo kar se da iz Koloseja in Tuša, vmes jim vodeni začetni marketinški udarec in na koncu najpogosteje ugotovijo, da tudi s tem filmom ne bodo obogateli.
Naredimo majhen izračun : v Sloveniji je približno 25 preživelih kinematografov najmanj toliko se jih da oživiti v pol leta: torej 50 kinodvoran vsaka povprečno z 250 sedeži. Če bi distributerji in Kolosej ter Tuš malo manj napenjali mišice in prav pomislili: ne za vse, za nekatere filme, ki pridejo v Slovenijo bi bila ustrezna promocija pred premierno predvajanje v lokalnih kinematografih v obdobju 10 ali 14 dni pred premiero v velikih mestih. Treba bi bilo vzpostaviti le tehnične (neoporečne projekcijske naprave, izkušen kinooperater) in promocijske standarde (ne zgolj par plakatov po mestu temveč kvalitetno zasnovana lokalna promocija pod taktirko distributerja) in z 8-10 kopijami bi v 14 dneh odigrali denimo 100 predstav. Sčasoma, če ne takoj bi bile vse polne : 50 platen x 250 sedežev x 2 = 25.000 x 4 eur =100.000 Eur.
Ali tu kdo kaj dobi? Naj lokalni prikazovalci in distributerji sami razmislijo? Ali največja slovenska kino prikazovalca, ki sta objektivno največ vložila v svoje kinematografe, najbolj skrbno načrtovala svojo dejavnost in vložila največ svoje pameti v te posle kaj izgubita? Če Da, potem vse skupaj nekako ni ne možno ne prav. Kaj pa če pridobita tudi Tuš in Kolosej? Razmišljamo dalje? Obnovilo se je 25 slovenskih kinodvoran, ki skupaj s 25 preživelimi ob pravem času dobivajo sveže in promovirane produkte v kar seveda tudi vsi lokalni prikazovalci sami nekaj vložijo. Če gre za filme, ki lahko z generiranjem kritične mase gledalcev potegnejo širše množice (če gre torej za kvalitetne in gledljive filmske zgodbe, ki jih distributerjem ni treba strateško skrivati po principu: pomembno je, da s promocijo, ki je boljša od filma samega nategnemo čim več ljudi, da planejo v kino v prvih dveh treh dneh… hm…zanimivo vprašanje je kolikšna je kritična masa pri dobrem filmu in obratno pri »nategu« oziroma koliko ljudi mora »dober, kvaliteten, gledljiv, tudi komercialen, seveda« film videti, da ga bodo hoteli videti še vsi drugi in koliko ljudi mora videti »čisti šit«, da ga ne bo hotel videti nihče več …), če gre torej za take filme se bo zgodilo naslednje: v lokalnem okolju na dveh predstavah še zdaleč ne bodo prišli do vstopnic vsi, ki bi želeli pred premierno videti film, tisti pa ki bodo film videli bodo o njem širili dober glas. In za tak film bo kar nekaj ljudi sedlo v avtomobile, zavilo na avtocesto in se odpeljalo v najbližji kino center, morda ne toliko iz ljubezni do kulture in ekonomije kino centrov pač pa bolj povezano s pritiski družinski članov (Oči, sosedovi so film že videli, a naj mi čakamo zdaj en mesec ali dva da se kopija spet vrne sem, da ga bomo še mi) in dejstvom, da »doma« tega filma zlepa ne bo na rednem programu o njem pa se govori za vsakim vogalom in piše že na straniščnem papirju!
Vemo: zdaj bo kdo povedal, da se kopij ne da dobiti pravočasno, da »majorji« ne dovolijo, potem bo kdo rekel, da Kolosej in Tuš ne verjameta v to »teorijo« ampak…saj gre v končni instanci za denar, zaslužek, iztržek, za oživitev kinematografske mreže, za povečanje števila prodanih vstopnic in zadovoljnih potrošnikov in ljubiteljev filmske umetnosti v državi na letni ravni in v bodoče sploh in vedno in ne nazadnje: se je s Kolosejem in Tušem o tem sploh kdaj tako zavzeto pogovarjal kot se naslavlja na državo za pomoč in subvencije? Kolosej in Tuš morata ustvarjati kapital, ker sicer vse propade ali stagnira (in morata zato tehtati vse mogoče), država zgolj razporeja kar je pobrala od davkoplačevalcev in če razporedi tako, da se kino mreža sesuje in nikamor ne razvija … pa kaj?! (se spomnite filma SFW : v prevodu So Fucking What).
Ne odrekam smotrnosti dialoga z državo – že zaradi higiene (ne nazadnje je država kako tako sama dala nekaj zavez in sestavila nekaj politik do kinematografije, naj vsaj kaj od tega tudi naredi) – mislim pa da so nekateri odgovori bolj na strani reproduktivne kinematografije same tako njenega distribucijskega kot predvajalskega pola in znotraj zadnjega tudi v dialogu med »komercialnim, potrošniškim« in »promocija-kvalitetnega-filma–in–filmska-vzgoja« konceptom.

Lep pozdrav in obilo filmskih užitkov!

Marjan Geohelli, program&marketing Kina Cankarjev dom na Vrhniki

Komentiraj

Filed under Pobude, Skupost

Odstop od projekta »Prenašanje pozitivnih izkušenj in metod dela s ciljem razširitve art mreže, oziroma povečanje njene aktivnosti«

Kinodvor je na Redni letni ciljni razpis za sofinanciranje kinematografske distribucije evropskih, avtorskih in svetovnih kinotečnih filmov ter mreže art kinematografov prijavil projekt »Prenašanje pozitivnih izkušenj in metod dela s ciljem razširitve art mreže, oziroma povečanje njene aktivnosti«, z namenom izdelave strokovne študije, ki bi vključevala analizo empiričnih podatkov, koordinacijo in komunikacijo s predstavniki mreže, strokovna svetovanja in prispevke strokovnjakov, delovna srečanja, primerjalne evropske modele in SWOT analizo.

Mestni javni zavod Kinodvor je za prijavljeni projekt od Ministrstva za kulturo prejel sredstva v višini manj kot 7 % (6.25%) celotne vrednosti projekta. Ker projekta ni možno dofinancirati in izvesti v prijavljenem obsegu, je Kinodvor odobrena sredstva zavrnil in zaustavil izvedbo projekta, saj v letu 2010 nima predvidenih sredstev za njegovo realizacijo.

Ker menimo, da smo tako predstavniki filmske stroke, torej prikazovalci in distributerji, kot tudi viri javnega financiranja, torej Ministrstvo za kulturo RS in Filmski sklad, vendarle zainteresirani za obstoj, okrepitev in pospeševanje aktivnosti mreže art kinematografov, predlagamo, da se spodbujanje aktivnosti v mreži nadaljuje tudi v letu 2010. Vsi se zavedamo prednosti, ki jo mreža lahko prinese za izboljšanje lastnih rezultatov, razvoja filmske kulture, dviga gledanosti filmov ter usklajeno digitalizacijo. Menimo, da lahko vsaj del našega sodelovanja poteka ne glede na vir koordinacije, Kinodvor pa bo o nadaljevanju projekta v letu 2011 odločal na podlagi pogojev za izvedbo, torej možnih sredstev in interesa mreže.

Za več informacij preberite celotno izjavo o odstopu od projekta.

1 komentar

Filed under Novosti, Skupost