Pobude in predlogi za delovanje art kino mreže

Pripombe, mnenja, ocene ali predloge kolegov kino prikazovalcev bi v celoti ali delno in s kakšnim pridržkom podprli tudi na Vrhniki.
Časovni zamik med prikazovanjem v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju, Novem mestu in Kopru ter prikazovanjem v drugih »preživelih« slovenskih mestnih kinematografih.
Logika reproduktivne kinematografije je s spretnim navezovanjem na globalno promocijo in ustrezno lokalno komunikacijsko strategijo (časovno, vsebinsko, glede na ciljne publike umestiti filme in spretno izrabiti komunikacijske kanale, taktike in strategije skozi ves marketinški splet) doseči, da si bo v prvih dneh prikazovanja v Sloveniji film ogledalo kar največ ljudi. Globalna promocija je najmočnejša, ko jo sproži hollywoodski »stroj«- roko na srce- tudi od tam pride kdaj kaj prav dobrega vendar na splošno ne moremo trditi, da nekih oblik globalne promocije filmi evropskih in drugih nacionalnih kinematografij nimajo. Logika distribucijskega dela reproduktivne kinematografije je optimizacija logističnih, tehničnih in marketinških vložkov v produkte.
Tranzicijska posebnost Slovenije je, da je naša oblast »v trenutku slabosti« in »opita« od zamenjave družbenega sistema kino prikazovanje in njegovo infrastrukturo »pustila na cedilu« s tem ko je dejavnost povsem prepustila trgu in spodbodla »trgovce z novci«, da koncept povsem spremenijo.
Veliko vprašanje za zgodovinarje in pisce tranzicijskih finančno poslovnih thrillerjev pa je: ali je res šlo zgolj za Naključje?
Povzemimo: v 90–tih ima Slovenija še prek 100 »živih« platen, filmi se z več ali manj uspeha a vendarle prikazujejo skorajda v vseh nekdanjih občinskih središčih (nekaj čez 60, če prav vemo) in celo v manjših krajih. Problem je pojav domačega videa, problem je odliv dela občinstva, ki ga je še v 80–tih predstavljala takratna JNA, problemi so tudi drugi, resnični in namišljeni. Država osnuje privatizacijski model, zbirajo se certifikati, med volilno bazo takrat močne Ljudske stranke (nekje vmes je njen predsednik tudi drugi človek vlade) jih zbirajo tudi današnji lastniki Koloseja, kje drugje jih zbirajo tudi nekdanji prvi privatizatorji Ljubljanskih kinematografov. Gradi se avtocestni križ (na odločilnih mestih v prometu dolgo vladajo prav ljudje iz ljudske stranke)…Oblast in novonastali kapitalisti se ljubeče spogledujejo, informacije krožijo, ideje se rojevajo. Nastane nov koncept slovenskega kino prikazovanja: kot zapoznel prenos zahodnih kino centrov v večja slovenska mesta ob nastajajočem avtocestnem križu. Naj vse ostalo pogine, če ne more živeti! Bravo Capuder in bravo vsi njegovi nasledniki! Aleluja in Amen. Zgolj naključje? O tem naj sodi zgodovina in pišejo pisatelji. Neukost in oblastna kratkovidnost? O tem naj sodijo davkoplačevalci in volivci, ki jim danes poleg vsega drugega manjka tudi kvalitetne filmske ponudbe »In the Theatres near them«. Naj res dobro premislijo kadar izbirajo kdo jim bo vladal!
Nazaj k naši stvari! Da obisk kinematografov danes ne more biti, kot je bil pred 20-30 leti je jasno. Razlogov na katere ne moremo vplivati je veliko in jih ne gre naštevati. Na kaj pa se lahko opremo, kaj lahko naredimo! Poglejmo: oblast je sicer dolžna misliti in delovati v korist državljanov a največkrat ne najde prav vseh odgovorov. In tudi v naši situaciji jih ne bo! Zato je morda vendarle bolje razmišljati če lahko kako »prepričamo« logiko kapitala samega. Kapital ni dolžan razmišljati v korist državljanov ampak zgolj v korist potrošnikov in v naraščanje sebe samega. To včasih pripelje do težavic v kakršnih trenutno smo. Globalno in lokalno. Ali naj gospodom lastnikom Koloseja in Tuša zamerimo, ker so izkoristili svoje priložnosti kot so vedeli in znali? In se ob tem cmerimo in prosjačimo vsakokratno arogantno oblast naj nam nakloni več davkoplačevalskega denarja? Nikakor ne! Jih pa ( Kolosej in Tuš) lahko spomnimo na njihove lastne zadrege (in zadrege distributerjev, ravno tako zasebnikov in predstavnikov kapitala), ki sledijo iz nastale situacije: kina se ne da odpreti iz centra z zasebnim kapitalom v vsaki malo večji vasi kot lahko odpreš špecerijo ali kakršnokoli drugo štacuno. Prodaja vstopnic v kino centrih, če že ne pada pa vsaj kaj dosti ne raste. Zato je treba pustiti, da se s tem ukvarja še kdo drug. Ti drugi pa kina ne morejo delati dovolj kvalitetno in z dovolj prihodkov iz dejavnosti za preživetje in razvoj če morajo čakati nekaj mesecev in več da bi filme lahko ponudili interesentom na območjih, ki jih »pokrivajo«. V tem času »kemija« med globalno in lokalno promocijo ( in z njo udarna moč, ki ljudi žene v kino) že popusti in ljudje se obrnejo kam drugam (kar ni kino). Še huje (za kapital!): namesto, da bi distributerji svoj vložek v stroške marketinga in sploh vse svoje stroške že v začetku eksploatacije filma pokrivali iz predvajanj po vsej državi poberejo kar se da iz Koloseja in Tuša, vmes jim vodeni začetni marketinški udarec in na koncu najpogosteje ugotovijo, da tudi s tem filmom ne bodo obogateli.
Naredimo majhen izračun : v Sloveniji je približno 25 preživelih kinematografov najmanj toliko se jih da oživiti v pol leta: torej 50 kinodvoran vsaka povprečno z 250 sedeži. Če bi distributerji in Kolosej ter Tuš malo manj napenjali mišice in prav pomislili: ne za vse, za nekatere filme, ki pridejo v Slovenijo bi bila ustrezna promocija pred premierno predvajanje v lokalnih kinematografih v obdobju 10 ali 14 dni pred premiero v velikih mestih. Treba bi bilo vzpostaviti le tehnične (neoporečne projekcijske naprave, izkušen kinooperater) in promocijske standarde (ne zgolj par plakatov po mestu temveč kvalitetno zasnovana lokalna promocija pod taktirko distributerja) in z 8-10 kopijami bi v 14 dneh odigrali denimo 100 predstav. Sčasoma, če ne takoj bi bile vse polne : 50 platen x 250 sedežev x 2 = 25.000 x 4 eur =100.000 Eur.
Ali tu kdo kaj dobi? Naj lokalni prikazovalci in distributerji sami razmislijo? Ali največja slovenska kino prikazovalca, ki sta objektivno največ vložila v svoje kinematografe, najbolj skrbno načrtovala svojo dejavnost in vložila največ svoje pameti v te posle kaj izgubita? Če Da, potem vse skupaj nekako ni ne možno ne prav. Kaj pa če pridobita tudi Tuš in Kolosej? Razmišljamo dalje? Obnovilo se je 25 slovenskih kinodvoran, ki skupaj s 25 preživelimi ob pravem času dobivajo sveže in promovirane produkte v kar seveda tudi vsi lokalni prikazovalci sami nekaj vložijo. Če gre za filme, ki lahko z generiranjem kritične mase gledalcev potegnejo širše množice (če gre torej za kvalitetne in gledljive filmske zgodbe, ki jih distributerjem ni treba strateško skrivati po principu: pomembno je, da s promocijo, ki je boljša od filma samega nategnemo čim več ljudi, da planejo v kino v prvih dveh treh dneh… hm…zanimivo vprašanje je kolikšna je kritična masa pri dobrem filmu in obratno pri »nategu« oziroma koliko ljudi mora »dober, kvaliteten, gledljiv, tudi komercialen, seveda« film videti, da ga bodo hoteli videti še vsi drugi in koliko ljudi mora videti »čisti šit«, da ga ne bo hotel videti nihče več …), če gre torej za take filme se bo zgodilo naslednje: v lokalnem okolju na dveh predstavah še zdaleč ne bodo prišli do vstopnic vsi, ki bi želeli pred premierno videti film, tisti pa ki bodo film videli bodo o njem širili dober glas. In za tak film bo kar nekaj ljudi sedlo v avtomobile, zavilo na avtocesto in se odpeljalo v najbližji kino center, morda ne toliko iz ljubezni do kulture in ekonomije kino centrov pač pa bolj povezano s pritiski družinski članov (Oči, sosedovi so film že videli, a naj mi čakamo zdaj en mesec ali dva da se kopija spet vrne sem, da ga bomo še mi) in dejstvom, da »doma« tega filma zlepa ne bo na rednem programu o njem pa se govori za vsakim vogalom in piše že na straniščnem papirju!
Vemo: zdaj bo kdo povedal, da se kopij ne da dobiti pravočasno, da »majorji« ne dovolijo, potem bo kdo rekel, da Kolosej in Tuš ne verjameta v to »teorijo« ampak…saj gre v končni instanci za denar, zaslužek, iztržek, za oživitev kinematografske mreže, za povečanje števila prodanih vstopnic in zadovoljnih potrošnikov in ljubiteljev filmske umetnosti v državi na letni ravni in v bodoče sploh in vedno in ne nazadnje: se je s Kolosejem in Tušem o tem sploh kdaj tako zavzeto pogovarjal kot se naslavlja na državo za pomoč in subvencije? Kolosej in Tuš morata ustvarjati kapital, ker sicer vse propade ali stagnira (in morata zato tehtati vse mogoče), država zgolj razporeja kar je pobrala od davkoplačevalcev in če razporedi tako, da se kino mreža sesuje in nikamor ne razvija … pa kaj?! (se spomnite filma SFW : v prevodu So Fucking What).
Ne odrekam smotrnosti dialoga z državo – že zaradi higiene (ne nazadnje je država kako tako sama dala nekaj zavez in sestavila nekaj politik do kinematografije, naj vsaj kaj od tega tudi naredi) – mislim pa da so nekateri odgovori bolj na strani reproduktivne kinematografije same tako njenega distribucijskega kot predvajalskega pola in znotraj zadnjega tudi v dialogu med »komercialnim, potrošniškim« in »promocija-kvalitetnega-filma–in–filmska-vzgoja« konceptom.

Lep pozdrav in obilo filmskih užitkov!

Marjan Geohelli, program&marketing Kina Cankarjev dom na Vrhniki

Komentiraj

Filed under Pobude, Skupost

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s